Zakaj gre pri prenovi stanovanja vedno vse narobe (INTERVJU)

Imeti dom je potreba, ki jo imamo vsi. Ker si želimo dom, ki je narejen po naši meri in v katerem se dobro počutimo, nakup novogradnje pa ni mogoč, se nemalokrat odločimo za prenovo oziroma adaptacijo že obstoječega stanovanja ali hiše. Pri tem se že na samem začetku srečamo z vprašanjem, kje sploh začeti. Ko nekako premagamo to prvo oviro, naletimo še na nešteto njih – lahko bi rekli, da ne poznamo junaka, ki bi končal projekt renovacije, ne da bi pri tem izgubil kar nekaj živcev.

O tem, zakaj se včasih zdi, da gre pri prenovi vse narobe, kako sploh začeti, kaj storiti, ko je končni račun bistveno večji od predračuna, smo se pogovarjali z direktorjem družinskega podjetja Domlux Jernejem Naratom.

Sogovornik ima tudi podkast Gradbeni dnevnik, v katerem gosti predvsem obrtnike, ob tem pa podeli številne koristne nasvete za zagate, s katerimi se soočimo pri gradnji oziroma prenovi. Kot pravi Narat, želi poslušalcem in poslušalkam predstaviti lepote – sicer izredno zahtevnega – poklica obrtnika. Če pa ob tem z nasveti pomaga vsaj enemu človeku, pravi, da je naredil dovolj.

Prenova stanovanja ali hiše – s tem se v različnih razsežnostih v življenju sooči marsikdo, pa vendar še nisem slišala, da bi pri kom šlo vse po načrtih. Zakaj gre pri prenovah vedno vse narobe, kot se pogosto zdi?

Tako kot pri vseh stvareh ljudje malo podcenjujejo, koliko znanja je potrebnega že za to, da veš, kje sploh začeti, kje se skrivajo možne napake … Večkrat to primerjam s kuhanjem. To je tako, kot da bi nekoga, ki ni nikoli kuhal, postavil pred hladilnik in mu rekel, naj skuha kosilo za osem oseb. Če imaš recept, je verjetnost uspeha že višja. Če pa se tega lotiš brez konkretne priprave in izkušenj, se boš na vsakem področju – še posebej tako zahtevnem, kot sta gradnja ali oblikovanje lastnega doma – znašel v situaciji, ko je možnosti za napake ogromno. Zdi se mi, da manjka razumevanje, kaj sledi, ko sledi.

Dejstvo pa je, da takrat, ko najdemo ljudi, ki imajo to znanje, lahko naletimo na finančno oviro, saj jih je treba plačati kot strokovnjake.

Pri novogradnjah je stvar malo bolj preprosta, ker sam kreiraš prostor. Pri novogradnjah imaš tudi projektanta, arhitekta, pridobiti moraš gradbeno dovoljenje … Država in projektanti te usmerjajo tako, da imaš manj izzivov.

V primeru adaptacij pa je drugače. Slovenci vemo, da imamo ogromno večstanovanjskih hiš, ki so jih delali naši babici in dedki, in jih je treba adaptirati. Adaptacije se lotimo tam, kjer se nam zdi najbolj primerno, ampak daleč od tega, da je to nujno pravilen prvi korak. Ker pa nimamo znanja, nimamo zemljevida in načrta, kako se tega lotiti, težko ocenimo, kje začeti.

Po mojih izkušnjah je treba začeti s tem, da se vprašamo, kako bomo uporabljali prostor. Vsak detajl šteje. Kje bo vtičnica, kako bo videti kuhinja, kako se bom jaz obnašal v tem prostoru … Da bo prostor služil meni in ne obratno.

Pri adaptacijah večkrat naletimo na izziv, ker imamo določene omejitve. Imaš stanovanje in steno, za katero ne veš, ali jo lahko podreš, ali je nosilna. "Ej, ati, a ti kaj veš …?" (prikaže telefoniranje) Tako se po navadi začnejo te zgodbe, še posebej v primeru nekoga, ki nima dovolj financ za najem podjetja, ki bi to adaptacijo celostno izvedlo.

Kako naj se torej posameznik loti projekta prenove, ne da bi padel že na prvi oviri? Katere so najpogostejše napake, ki jih ljudje naredijo, še preden sploh začnejo? Malo ste že nakazali, da je prvo vprašanje: kako bom uporabljal(a) prostor?

Malo je nehvaležno posploševati, ker je ogromno individualnih situacij, ampak zagotovo je prvo vprašanje, kaj si želimo od prostora. Drugo vprašanje pa je, kakšen je naš budget (proračun, op. a.). V povprečju moramo vedno všteti še 20 odstotkov rezerve, sploh pri adaptacijah. Zamisliš si uporabnost prostora, potem pa pri odpiranju sten električar ugotovi, da se za njimi skriva neki problem. To je lahko slaba struktura stene, slab omet … Veliko stvari se lahko skriva za barvo, ki jih prej ne vidiš. S tem je seveda povezan dodaten strošek, ker je treba to sanirati. Nima smisla, da nekaj adaptiraš in si rečeš: "Saj bom samo pet let tu." Ja, kaj pa, če ne boš, boš potem spet razbijal? Lep rek pravi: "Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni".

Ko približno vemo, koliko denarja imamo na voljo, začnemo izbirati izvajalca. Smotrno se je vprašati, kje boš 'šparal' in kje ne boš. Jaz pravim, da je treba čim manj 'šparati' pri stvareh, ki jih ne vidiš – pri elektroinštalacijah, vodovodu, ogrevanju … Pri tem je res pomembno najti pravega strokovnjaka, ne tistega, ki bo to naredil najceneje. Je pa res, da so ta dela vedno večji strošek, tudi materiali so dragi, cene obrtniških del prav tako gredo gor.

Meni se je zgodilo podobno, ko sem renoviral. Nisem mogel narediti vsega naenkrat, kuhinjo sem naročil kasneje. Ker na začetku nisem imel dovolj jasne ideje, kako bo videti, sem moral po enem letu življenja v stanovanju en del kuhinje razbiti in na novo vleči odtoke. Veliko se naučiš iz lastnih izkušenj. Za tiste, ki adaptirajo, je na začetku dobra ideja, da tvegamo nekaj denarja za interierista (osebo, ki se ukvarja z notranjim oblikovanjem prostorov, op. a.), da nam pomaga zastaviti prostor. Marsikaj lahko tudi sami, ampak dobro je, da imamo nekoga, ki se s tem ukvarja na dnevni ali tedenski ravni. S tem nam lahko na dolgi rok veliko prihrani – predvsem živcev. Vsak, ki je že kdaj zidal ali renoviral, ve, da je to svojevrsten življenjski podvig.

Vodenje projektov je verjetno stresno na obeh straneh – tako za naročnike kot verjetno tudi za izvajalca. Kako vi ostanete mirni, ko se zdi, da gre pri nekem projektu vse narobe? Je včasih težko razložiti strankam, zakaj se je nekaj zamaknilo? Kako torej doživljate to dinamiko med izvajalci in strankami?

Moram potrkati, da smo doslej vedno imeli opravka z razumevajočimi ljudmi. Ampak nič, ko pride do težave, dvakrat globoko vdihneš. Jaz večkrat pravim: nismo zdravniki, nismo gasilci, nismo policisti. Ne ukvarjamo se z reševanjem človeških življenj, gradimo domove. Tudi če pride do problema, dajmo poiskati rešitev.

Zakaj pa sploh pride do teh situacij … Kot sem že prej rekel, je glavni razlog v pomanjkanju razumevanja in znanja. Nekaterih stvari ne moreš predvideti. Mi radi poudarjamo, da je vsak uspeh plod skupnega truda. Nismo sami v tem projektu, ampak skupaj z naročnikom. Mi dajemo veliko poudarka na predpripravi, na komunikacijo pred samo izvedbo. Pogledamo detajle v salonih, ogromno komuniciramo skozi slike … Stranke najprej poskusimo izobraževati, nato pa skupaj presodimo, kaj je zanje najboljša odločitev.

Veliko poudarka dajemo tudi na ekipo, na komunikacijo znotraj ekipe, zakaj smo mi tam – ne zato, da se s stranko prepiramo, ampak zato, da ji pomagamo. Je pa res, da smo si ljudje različni, nekateri potrebujejo več razlage in potrpežljivosti. Verjamemo pa, da če so čisti nameni in če delamo za sočloveka, ni izziva, ki ga ne bi mogli rešiti. Imamo pozitiven pristop, ne glede na to, kam pridemo.

Mi trenutno sodelujemo pri projektu Slovenskih železnic na glavni postaji, kjer 150 podizvajalcev komunicira med sabo. V gradbeništvu bi se morali vsi še bolj potruditi komunicirati s kupcem, kako bodo stvari videti. Naročnik pa se mora vedno zavedati, da se včasih zgodijo stvari, ki niso v naši domeni in jih nismo mogli predvideti. Material je živa stvar, zato se stvari zgodijo. Če kot novinarka naredite napako, lahko kliknete CTRL+Z, to pa pri nas ne obstaja. V tem sodobnem svetu, ko vse beži v digitalno, izgubljamo stik z ročnimi deli in s tem, koliko znanja je potrebnega, da eno stvar končaš. Včasih pride slab dan in ne more biti vedno vse popolno.

Kako pa vidite situacije, ko je končna cena projekta veliko višja kot na predračunu? Ali to stranke kdaj težko sprejmejo? Kako ravnati v takih primerih? Postavimo se v čevlje stranke in izvajalca.

Ja, lahko pride do tega, lahko pride do sprememb. Na strani mojstrov, obrtnikov in podjetij je odgovornost, da to sporočimo pravočasno. Da ne delamo stvari na svojo roko, da se o vsem pogovorimo s stranko, saj morda kdaj obstaja rešitev, ki je sami nismo zaznali.

Pri nas se držimo tega, kar smo dali na papir pri predračunu. Poskušamo ga ne spreminjati in gremo sebi v škodo, da situacijo rešimo. Odvisno je, na kakšen način želiš delati. Včasih moraš stranki razložiti, da je prišlo do nečesa, kar zahteva tako in tako rešitev za tako in tako ceno. Včasih pa je rešitev to, da stvar potihoma rešimo, ne da bi stranko s tem obremenjevali, nato pa se ji tudi finančno to ne pozna. Ampak težko posplošujemo.

Mislim pa, da je vsak mojster dolžan skomunicirati, če se pojavi odstopanje od osnovnega proračuna. Na neki točki stranka nas izbere in potrdi ponudbo. To je, kot da bi šli kupovat avto, potem pa bi bil avto na računu 20 odstotkov dražji. Ne moremo se tako obnašati – čeprav verjamem, da marsikdo to stvar vidi drugače.

Izvajalci pogosto delijo svoje projekte na družbenih omrežjih. Kako pomembna so družbena omrežja pri vašem delu? In kako vas ljudje najpogosteje najdejo? Gre predvsem za priporočila od ust do ust, morda prek ocen na internetu, družbenih omrežij …

Mislim, da družbena omrežja večkrat delujejo tako, da ljudje brez znanja svetujejo ljudem, ki nimajo znanja, nato pa se vsi skupaj posvetujejo in to spet razlagajo naprej ljudem, ki nimajo znanja (smeh). Na ta način se lahko naredi ogromno škode.

Sicer pa v Sloveniji še vedno ogromno težo igrajo priporočila od ust do ust. Tu se spet dotikamo pojma zaupanja.

Družbena omrežja v gradbeništvu so pri nas še neizkoriščen vir, razen redkih izjem, saj je narava te panoge drugačna. Mi jih uporabljamo za to, da komuniciramo, kdo smo mi kot podjetje. Na ta način ne iščemo strank ali oglašujemo, saj tega ne potrebujemo. Se pa nam zdi pomembno, da komuniciramo našo identiteto, da imajo fantje na terenu stik s tem, kaj se dogaja, da ljudem malo približamo, kako je videti dan obrtnika, enega fanta na terenu.

Na tem področju je ogromno neizkoriščenega potenciala, čeprav seveda imamo blagovne znamke, ki to pridno delajo, na primer Mizarstvo Hrovat – oni odpirajo srce svojega podjetja na družbenih omrežjih. Na kakšen način uporabljaš družbena omrežja, je odvisno od podjetnika, je pa škoda, če jih ne.

Kako dojemate pomanjkanje kadrov v gradbeništvu, ki je res izrazit?

Mi smo ravno zaposlili fanta, ki je prej deset let delal v prodaji, v pisarnah, ampak si je želel dela na terenu. Rekel je, da ima dovolj pisarn, luči, da pogreša svež zrak in sonce. Ker vidimo v tem več kot samo delo, nekako najdemo ljudi. Oni najdejo nas.

Nasploh v gradbenem sektorju pa je kvalitetne ljudi zelo težko dobiti, ljudi, ki imajo občutek, kaj je dovolj dobro, ljudi, ki vedo, da se je treba potruditi, da znajo potrpeti, ko te malo zebe, ampak vseeno stisnejo zobe. Ravno zadnjič sem se malo pohecal, da ljudje v pisarnah potrebujejo ergonomske stole, zaslone na pravi višini in sveže sadje, jaz pa imam na gradbišču 15 minut do zunanjega stranišča, kjer je na 5 stopinjah Celzija ... neprijetno. Na terenu se srečaš s čisto drugačnimi izzivi.

Sicer pa se mi zdi, da je tudi za suverenost države pomembno, da imamo svoje ljudi, ki si želijo ustvarjati domove, projekte … Mi smo ob podpisu pogodbe za delo na Slovenskih železnicah začutili tudi pripadnost do te državne infrastrukture. Nekoč bom lahko rekel sinu ali vnuku: "Pri tem je bil tvoj ati zraven, tukaj smo pomagali, da to danes stoji."

Ponos, ko nekaj ustvariš s svojimi rokami, ima svojo težo. Mladi se danes sploh nimajo priložnosti tega naučiti. Včasih so imeli dedki doma mizarske delavnice, so kaj malo ’pošravfali’, otroci pa so se tega učili. Danes pa lahko slišimo, da sin kliče očeta, če mu pride zamenjat žarnico. Ampak potreba po domu je osnova, potreba po varnosti je ena izmed osnovnih potreb, ki jo imamo vsi.

Je pa danes težko dobiti vajenca, ki se pripravljen učiti. Vsak, ki pride, bi imel 1.500 neto plače, zanima ga, od kdaj do kdaj bo delal in katere ugodnosti ima. Ne zavedajo se, da se morajo, preden podjetju naredijo dodano vrednost, še nekaj naučiti. Za to je potrebna potrpežljivost.

Zdi pa se mi pomembno, da imamo ta znanja, da smo kot država pri tem samozadostni. Če bi prišlo do vojne, kot je v Ukrajini, bi bilo vsem vseeno, kako je videti neki oglas, verjetno pa jim ne bi bilo vseeno, da jim piha skozi razbito okno. Ne bi bil rad črnogled, ampak ne smemo pustiti, da ti poklici postanejo nezanimivi.

Kaj vas je spodbudilo, da začnete s podkastom Gradbeni dnevnik? Podkast je širši od samo govora o gradbeništvu.

Včasih sem imel svojo videoprodukcijo, vedno pa so me zanimale zgodbe ljudi. Ker prihajam iz obrtniške družine, so mi še posebej fascinantne zgodbe obrtnikov in gradbincev. Kako razmišljajo, kaj jim je pomembno v življenju … To so težki poklici. Dostikrat prideš domov tako utrujen, da ne moreš drugega, kot da greš spat.

Ta moja želja se je začela prepletati s tem, da se v javnosti pojavlja občutek, da smo vsi ’nateguni’, ker neki posameznik, ki ni kvalificiran za izvajanje del, naredi p***arijo. Tega je veliko. Vsak v življenju ima na neki točki v življenju željo imeti svoj dom, te zgodbe pa mu lahko približajo načine, kako se tega lotiti.

Prvo poslanstvo podkasta je življenje in zgodbe obrtnikov približati ljudem, predvsem mladim. Drugo poslanstvo je "obrtniki za obrtnike", deljenje izkušenj, poskus, da ločimo zrno od plevela, kaj je dober obrtnik, kaj je mojster in kaj ’fušar’. Tretje poslanstvo, ki je morda malo skrito, pa je to, da se dotikamo tudi gradnje odnosov, gradnje lastnega življenja. Večkrat se z obrtniki v družinskih podjetjih dotaknemo odnosa oče-sin, tega, kako to delo vpliva na partnerje … V prihodnje bomo gostili tudi ljudi, ki so strokovnjaki za gradnjo odnosov, ne za gradbeništvo. Imel sem možnost, da dam platformo ljudem, ki niso slavni, ampak meni so zgodbe preprostega človeka najbolj zanimive.

Kakšne povratne informacije ste dobili od ljudi, ki poslušajo vaš podkast? So med občinstvom predvsem ljudje iz istega ‘foha’ ali tudi ljudje, ki morda potrebujejo kakšen nasvet?

S tem si ne dam veliko opravka. To delam zase in za osebo, ki sedi nasproti mene. Kar pa slišim, so poslušalci ljudje z vseh vetrov. Gledajo predvsem podjetniki, ki poslušajo zgodbe ljudi, s katerimi se lahko poistovetijo.

Na kratkih videih pa največ odziva dobimo na avtentičnost, na osebne zgodbe, s katerimi se lahko ljudje povežejo. Več kot 100.000 ogledov je dobil video, v katerem razlagam, kako so mi policisti zasegli službeni kombi.

Pravim pa, da ni tako pomembno, koliko jih posluša, ampak kdo posluša in kaj bo slišal. Če lahko samo enemu z nečim pomagam, je to več kot dovolj.

Kateri pogovor podkasta vam je doslej najbolj ostal v spominu in zakaj?

Nobenega ne bi hotel izpostaviti, saj mi je vsak gost po svoje zanimiv in vreden spoštovanja. Vsakega snemanja se veselim, veselim se tega ustvarjanja. Če ne bi imel tako velike motivacije za ta projekt in tega ne bi delal iz srca, bi to od človeka terjalo preveč. Res mi je prav vsak gost poseben.